2. Poglavje: Pozabljeno Kraljestvo Moči, Spomina in Manipulacije

Naravna Logika

Najbolj osupljivo dejstvo pri vsem tem je, da je mentalno okolje dejansko tisto najbolj resnično – najbolj temeljno. Je okolje, kjer se vse najprej pojavi, prostor izvora vsega, in prostor vednosti – vedenja.

In v njem je logika – logika, ki velja v vsakih danih okoliščinah, saj je vezana na zakone, ki se nikoli ne spremenijo, ker so to zakoni samega obstoja. Tako kot preprost (in zelo omejen) primer akcije in reakcije, oziroma dejanja in posledice.

Skozi ta zakon lahko zlahka vidimo, kako deluje “kakor zgoraj, tako spodaj”.
Najpomembneje glede tega je zavedati se: ti zakoni veljajo na vseh ravneh obstoja – otipljivih in neotipljivih, mikro in makro, med posameznikom in kolektivom.

To so temelji mentalnih gradov vsakega izmed nas kot posameznika, kot tudi naše kolektivne metropole. In gre še dlje, kajti logika je vedno logična in sledi resnici, saj črno ne more biti belo in nič se nikoli ne izgubi.

Obstajajo tudi situacije, ki jih poznamo kot paradokse, a naj se jih za zdaj še ne dotikamo. Dobra grafika bo zadostovala.

Kar imenujemo paradoks, je pogosto le stvar vidika. Oblika, osvetljena z ene strani, meče okroglo senco; z druge strani pa kvadratno — je to protislovje ali globja oblika?

Znak za neskončnost je še ena takšna iluzija. Sploščen v dveh dimenzijah, se zdi kot neskončna zanka. A gledano iz drugega kota je to prerez toroidne oblike. In onkraj tega — trenutni uvid žive spirale. En rez da krof. Drugi, zanko.
Ampak le spirala nosi Polje s seboj.

Kaj polni mentalni prostor?

Najosnovnejše oblike v mentalnem prostoru so misli.
Pojavljajo se in izginjajo — kot valovi na površini vode.

Kaj pa je misel?

Misel je dogodek v mentalnem prostoru, kot prehodna iskra — valovanje v mentalnem prostoru, ki pogosto hitro mine, je odzivno in sproženo z zunanjimi dražljaji.
Večina teh dogodkov je pasivnih ali temelječih na odmevih: lahko so naključni, ponotranjeni, stvar navade, asociativni — ali celo izposojeni.
Lahko jih tudi opazujemo, prezremo, opustimo ali pa se ujamemo v njihovo zanko.

In kar je najpomembneje — misel je brezoblična, razen če je oblikovana s pozornostjo.

Ideja pa je nekaj več: oblikovana misel, tista, ki je zbrala notranjo skladnost, namen in obliko.

Za bolj jasno razliko med njima:

Misel	Ideja
gibanje	struktura
trenutek	spomin-v-obliki
iskra	seme

In kaj točno je ideja?

Je oblikovana struktura v mentalnem prostoru, ki nosi notranjo skladnost, namen ali potencial — ima pa tudi središče, usmeritev in obliko.
Lahko je izvirna ali podedovana, vendar s časom v vseh okoliščinah pridobiva na moči.

Ideje so ozvezdja — dovolj stabilne, da gradimo okoli njih.

Na podlagi idej lahko ustvarimo in utemeljimo odločitve, se določamo o in oblikujemo dejanja, gradimo sisteme — celo svetove.
Ena ideja lahko zasidra celo polje resničnosti.

Ideje lahko nase vežejo nadaljnje misli.
Ena sama ideja lahko postane zakon, dom, polje — ali svet.

Zato je arhitektura idej tako pomembna:
ker Polje odgovarja na strukturo — ne na hrup.

Od ideje do hiše

Najpreprostejši primer, kako se vse začne v mentalnem prostoru in se nato manifestira v naši deljeni praktični resničnosti, je gradnja hiše.

Kako bi nekdo zgradil hišo, če je prej ne bi načrtoval – izhajajoč iz ideje hiše kot take?
Pa še to ne zadostuje — potrebna je logična zaporednost, struktura idej, da pridemo do načrta, po katerem je mogoče sploh začeti: kakšna bo hiša, koliko prostora in sob, v kakšnem zaporedju, kje in s katerimi materiali, in kateri mojstri bodo potrebni itd.

Ogromno mentalne dejavnosti — načrtovanja in odločanja na več ravneh — se mora zgoditi, preden lahko opravimo prvo praktično dejanje v naši skupni fizični resničnosti.
Po pojavu osnovne ideje o hiši, bi bilo šele prvo tako dejanje prva manifestacija te ideje v fizični resničnosti.

Vsaka ideja sama po sebi je dejanje in prinaša posledico oz. odziv, zato strukture idej ustvarjajo strukture posledic/odzivov.

Vsak posamezen objekt, oblika (telo), ki obstaja, ali koncept ali pravilo — vse se začne kot ideja, in se nato manifestira kot nekaj, kar prinese posledice za skupno resničnost: materialno kot predmet ali oblika, mentalno kot misel, ideja ali pravilo.

Jasno je torej, da je pomembno, kakšen doprinos prispevamo v skupno(st). Vsaka misel je pomembna, vsako dejanje in njegova posledica štejeta.
In tudi vse, kar je ustvarjeno, obstaja in nikoli ni nič izgubljeno.
Tako je edina stalnica skozi cikle sprememba.

Od idej do teles

Da pokažemo bolj zapleten primer:
Vsak, ki prebiva tu v telesu, v obliki, ki se je rodil v obliko, ki zdaj živi in obstaja, je to storil skozi proces, podoben gradnji hiše – a z mnogo bolj podrobnim, bolj naprednim tipom postopka ustvarjanja.

Ustvarjeno je bilo življenje, ne le statični predmet. Iz ideje z voljo in namenom in v sodelovanju z drugimi živimi vidiki, je vsak od nas oblikoval vozilo – telo, ki ga lahko uporablja in vzdržuje, da je prisoten v fizičnem svetu skupne resničnosti.

Ja, to je zelo zelo poenostavljena razlaga, a vseeno pravilna.
Če si kdaj potreboval čudež – tukaj je.
Tudi Sonce in Zemlja sta zavestni bitji — ali pa, kot vsa druga telesa v fizični resničnosti, sploh ne bi mogla obstajati.

Si opazil, kako smo pravkar izgubili potrebo po posrednikih in razlagalcih zagonetne lažne preteklosti in tradicij?
Logika je preprosta.
Le obravnavati jo je treba po korakih.

Kakorkoli že, pa je med naravno logiko in Zakonom ter med moderno razlago teh izrazov globok kontrast.

Zakon kot tkanina obstoja

Opredelitev zakona: https://www.britannica.com/topic/law

Disciplina in poklic, ki se ukvarja z običaji, praksami in pravili vedenja skupnosti, ki jih skupnost priznava kot zavezujoče.

Ampak kaj je skupnost?

Kakšna pa je opredelitev skupnosti?

Skupina ljudi, ki živi na istem mestu ali ima določeno skupno lastnost – med seboj deli (celo vsiljena) določena stališča ali interese.

In tukaj moramo narediti premor. Zato, ker…

Kaj pa, če je to “isto mesto” ali to “deljenje določene skupne lastnosti” nekaj, kar dandanes zelo slabo poznamo – ali pa sploh ne?

Kaj, če so bili najglobji toni našega skupnega prostora – in skupnega obstoja – namerno skriti pred nami?

Skozi generacije je bilo veliko storjenega, da bi nas obdržali slepe, gluhe in brezčutne – da bi nas obdržali mentalno na kolenih, razdeljene in v strahu drugega pred drugim.

A mi se spominjamo – enakosti in Zakona.

Ko vstopimo v obliko – se rodimo kot živi moški ali ženske – smo točno skozi ta dih enaki pred Zakonom in Vsem-Kar-Je.
Nihče ne stoji nad nikomer drugim.

V našem izvirnem stanju prepoznavamo vse okoli sebe kot enakovredno – še posebej tiste dele Vsega, ki se premikajo in govorijo o skritih stvareh – o vidikih, ki so bolj oddaljeni, a še vedno del nas.

Nismo le upravičeni do obstoja – nosimo odgovornost, da smo tukaj:
da živimo, da smo prisotni in da služimo kot skrbniki naše skupne resničnosti – ali z bolj domačimi besedami: našega čudovitega planeta.

In imamo svobodno izbiro.
Voljo, da ravnamo z drugimi tako, kot bi si želeli, da drugi ravnajo z nami – ne le zaradi preživetja, temveč v službi izboljšanja vsega Življenja.

Naj to bo Zakon.
Naj to bo spominjanje: Zakon je neločljivo vezan na Obstajanje.
Če ne bi bilo zakona, se tudi Obstoj sam ne bi mogel nadaljevati.

Kaj se je zgodilo – Delovanje “učinka utripa metuljevih kril”

Sporazumi oz. dogovori so torej konstrukti v mentalnem prostoru in mi živimo v družbi številnih dogovorov in teorij – tako mnogih, da jih jemljemo kot dejstva le zato, ker so tako zelo razširjeni in uveljavljeni skozi sistemske institucije in potem še skozi pritisk okolja (družine, srenje…).

Ali pa jih sprejmemo zato, ker verjamemo, da so tam z razumnim razlogom in da so primerni zgolj zato, ker smo se rodili v situacijo – ker so bili vtisnjeni v nas skozi družbo, ki že deluje glede na njih.

Vplivi se v mentalnem okolju širijo tako, kot metuljeva krila na površini vode povzročajo valovanje.

Se tega valovanja zavedamo?

Definicija sporazuma:

Sporazum je skladnost ali ujemanje v mnenju ali občutku; tudi izpogajan in običajno pravno zavezujoč dogovor med strankami glede smeri ravnanja; tudi odsotnost nezdružljivosti med dvema stvarema; doslednost.

Odličen primer tega so meje, saj meje – kot vsi vemo – obstajajo na podlagi dogovorov.
Ali pa bi vsaj morale.

So čist primer, kako popolnoma mentalni konstrukt postane skupna resničnost in vanjo prinese zelo resne vplive – z zelo fizičnimi in družbenimi posledicami.

Konstrukti in Teorije postanejo dejstva

Definicija konstrukta:

Ideja ali teorija, ki vsebuje različne konceptualne elemente, običajno takšna, ki velja za subjektivno in ni osnovana na empiričnih dokazih; tudi: zgraditi ali izdelati (nekaj, običajno zgradbo, cesto ali stroj).

Verjetno so bile na ta način tudi različne teorije sprejete kot dejstva – na primer teorija evolucije za vrsto Homo sapiens – čeprav gre v resnici le za ideje, teorije. Podobna stvar je tudi z vsem znanim fenomenom časa.

Tudi to je nekaj, kar si zasluži podrobnejši razmislek – kot dogovor in koncept – kajti po eni strani je bilo pojmovanje časa preveč poenostavljeno, po drugi pa pretirano zapleteno.

Nekateri deli našega kolektiva so skozi zgodovino varali in ukradli izvorne nastavitve za vse – najpomembneje za naš spomin oz. vednost o našem izvoru in stanju bitja, in zakonu – ki skupaj oblikujeta to, kar dojemamo kot pojem časa.

Ti deli naše skupnosti uporabljajo čas kot egregor – ustvarili so stvari, kot so koledarji, ure, urniki… Celo plast resničnosti – da bi vezali druge v prepričanje o nujnost teh struktur.

Pa vendar bi bilo bolj točno reči, da govorimo o in se nanašamo na spiralne cikle — ki so spet del obstoja samega in kot taki vezani na iste zakone kot celotna eksistenca — kot pa, da govorimo o in se nanašamo na čas. Vendar v resnici sploh ne govorimo o zaprtih krogih, temveč o delih, ki skupaj sestavljajo večjo spiralo.

To spiralo so poskušali že večkrat zviti v zaprte kroge, a pravo obstajanje se nikoli ne ponavlja.
Tam, kjer Ouroboros žre svoj rep, je v resnici prehod na naslednji nivo spiralnega vzpona.
Nič se ne zgodi dvakrat enako — vsak obrat je nov, četudi je lahko znan.

Tisto, kar imenujemo cikli, so le utrinki gibanja po spirali, ki se vedno odvija naprej – v skupni Pesmi na valovih Nikoli-Ne.

Zakaj imajo ljudje občutek, da nimajo časa

Ljudje se redko ustavijo, da bi razmislili o teh temah — in lahko je videti, zakaj.

Pritisk, da živimo hitro, nenehno narašča: toliko je za postoriti, pa tako malo časa …
Zaradi družbenega pritiska, vseh teh novih/starih virusov in novic o vojnah, vsakodnevnega življenja z vsakodnevnimi opravili, nalogami in skrbmi.
Zaradi pritiska okolice, eksistencialnih kriz, družinskih sporov.

In tudi delo od devetih do petih – vsaj pet dni na teden (ali druge razporeditve, ki jih ljudje uporabljajo, da zaslužijo za osnovne življenjske stroške), ter skrb za otroke. Seveda bi lahko tukaj dodali še veliko več, a že to bi moralo biti dovolj da razumemo bistvo.

Posledično skoraj nihče ne uči otrok o mentalnem prostoru in pravilih tam.
Ravno nasprotno – naša družba ukroji otroškega duha in naravno inteligenco, da ustrezajta okvarjenemu sistemu, ki teče na popolnoma nenaravnih nagnjenjih po pohlepu in želji po nadvladi.

Izobraževanje temelji na ponavljanju in še več ponavljanja, od učencev zahteva, da imajo vsi iste miselne procese in sposobnosti, ter slepo poslušnost brez kritičnega razmisleka – sicer so označeni za neprilagojene in neprimerne.

To je tisto, na kar sem se nanašala, ko sem pisala o tem, da kot otroci v to prilagajanje kalupu pričakovanj sistema vložimo toliko truda, toliko samozanikanja in samožrtvovanja, da potem vsi branimo tisto, za kar smo se morali tako hudo boriti.
In to je bilo narejeno namenoma – da se ne bi mogli osvoboditi.
Prosim, razmisli o tem.

Negovanje mentalnega vrta

Pogosto govorimo o suverenosti in svobodi — ampak kako to dejansko izgleda v praksi?

Začne se tukaj: ne na sodiščih, ne v politiki in ne z revolucijo.

Ampak v tihem prostoru med mislimi.

• V trenutku pred odzivom.
• V odločitvi, kam usmeriti svojo pozornost.

Tukaj se začne obnova.
Ni bleščeča. Ni hitra.

A je resnična.

Ena najbolj prizemljenih in jasnih praks za takšno notranje čiščenje je bila opisana že pred desetletji, v Iniciaciji v Hermetizem Franza Bardona.

Imenoval jo je disciplina misli – preprosta, strukturirana pot do mentalne higiene in prisotnosti.

Ni potrebna nobena ideologija. Samo volja, da opazuješ, kaj se giblje v tvojem umu — brez da te to premakne.

To je prva vaja:

Vsak dan za nekaj minut sedi in opazuj svoje misli — brez sodbe ali navezanosti.

• Opazuj, kako se pojavljajo in izginjajo.
• Ne sledi jim, ne bori se z njimi.
• Samo bodi prisoten – že samo to začne premik.

Zveni preprosto.
Pa ni.

A je točno tista notranja moč, na katero je bil sistem uperjen, da jo izbriše — ker vrne izbiro bitju, trenutek za trenutkom.

K temu se bomo bolj podrobno še vrnili, ampak za zdaj je vabilo preprosto:

• Opazuj svoje misli.
• Odloči se, kaj spada vanje.
• Izberi, kaj ohranjaš pri življenju.

Tvoj mentalni prostor ni odlagališče. Je prostor, kjer kali seme misli.

Čas je, da ga opleveš, zaliješ, in modro ponovno zasadiš.