Mentalni Prostor – Kaj to je?

Onesnažen in zanemarjen prostor

Vsi zaznavamo fizični svet. Vajeni smo zaznav dotika, vonja, okusa, videti in slišati – ampak občutenje mentalnega prostora je – in je bilo – popolnoma zanemarjano.

Ali pa, bolje rečeno – to občutenje je bilo zavito v vozel in odtujeno od posameznika skozi vplive posrednikov (sistemov prepričanj z njihovimi razlagalci).

Na ta način je bilo ugrabljeno skozi naš kolektivni mentalni prostor – to pa je ustvarilo lažne kolektivnim podobne niše ali bazene. Ti temeljijo na dogmah — kot da bi bili roju podobna, militantna, šizofrena vrsta.

Mentalni prostor se na nek način dojema kot splet mišjenj in prepričanj, ki temeljijo na izkušnjah oz. prepričanjih, pridobljenih skozi potek življenja. Ker nas spotoma nihče ni opomnil, da je stanje mentalnega prostora najpomembnejša stvar, so se naši temelji – naš sistem vrednot in naš odnos do Vsega – gradili avtomatsko, brez našega dejanskega zavedanja.

Ker nas spotoma nihče ni opomnil, da je stanje mentalnega prostora najpomembnejša stvar, so se naši temelji – naš sistem vrednot in naš odnos do Vsega – gradili avtomatsko, brez našega dejanskega zavedanja.

Tako se zdi, da gre za mešanico vplivov religij, filozofij, prepričanj in seveda celega spektra vplivov tistega, kar poznamo kot izobraževalne sisteme in sisteme znanosti.

Potem so tu še vplivi raznih tradicij čisto srenjskega značaja, tradicij lokalnih družb – družin, lokalnega okolja in atmosfere tam.

Pa kolektivnih tradicij; tu ne gre pozabiti vplivov, ki jih imajo na skupno zavedanje razni inštituti, ki se ukvarjajo z arhitekturo družbe, kot npr. Tavistock, pa tudi psihiatrije in drugih struktur družbenega inženiringa – vključno z vsemi nivoji “medijev” – od radia in televizije do tehnologije Interneta Teles (IoB – Internet of Bodies) in G-tehnologije. Kaj več o tem v sledečih prispevkih.

Ampak, kakšna zmeda!

Pošteno je reči, da je bilo vloženega ogromno truda, da bi se naše skupno in posamezn(ikov)o mentalno okolje onesnažilo na kolektivnem in posameznikovem nivoju tako zelo, kot je le mogoče.
In to v vsakem možnem pogledu, zato da se ljudje ne bi zavedli lastne mentalne kapacitete, kaj šele njene čistoče, kondicije in zdravja – in predvsem resničnega pomena vsega tega.

In tako je v mentalnem okolju težko jasno manevrirati – zelo podobno kot v našem fizičnem vsakdanjem svetu – kot v katerikoli sobi v naši skupni praktični resničnosti, ki je prenapolnjena s stvarmi.

Večina gmote je neuporabnih smeti – ampak so vmes vrednosti, stvari pa tako nesrečno nametane ena čez drugo, da se zdi nemogoče, da bo to kdaj vse presortirano – in potem še pospravljeno, da se prostor sploh lahko zares vidi – in občuti.

Ločevanje Smeti

Na prvi pogled bi se zdelo najbolj praktično pozabiti, izbrisati in se na novo naučiti – in verjamem, da bi bila to prava stvar v sobah večine nakopičevalcev.

Zakaj sploh kopičimo stvari?

Nakopičevanje ni naključje in tudi ni napaka značaja.

Kopičenje ni omejeno le na fizične prostore – v svojem jedru izhaja iz zelo človeškega impulza:

“Škoda je vreči stran nekaj, kar je še uporabno.”

To ni pohlep, temveč spomin.

To je odziv na pomanjkanje – resnično ali podedovano.
Skrajna oblika tega impulza se pokaže pri nakopičevalcih, kjer se zadrževanje stvari spremeni v nezmožnost ločevanja med vrednim in odvečnim.

A blažjo obliko istega vzorca pozna skoraj vsak: predal “za vsak slučaj”, škatla kablov, kup starih zapiskov, misli, idej, prepričanj, ki jih hranimo, ker morda še pridejo prav.

V mentalnem prostoru se ta mehanizem izrazi še močneje.

Misli, koncepti in razlage se ne obrabijo tako očitno kot fizični predmeti.

Ne zarjavijo in ne razpadejo same od sebe.

Zato jih je težje zavreči – še posebej, če so bile nekoč koristne ali so povezane s spominom, identiteto ali občutkom varnosti.

Obstaja pa tudi druga skrajnost.

Ljudje, ki zavračajo, mečejo stran in nenehno nadomeščajo – ne zato, ker bi razločevali vredno od odvečnega, temveč zato, ker jim stvari “gredo na živce”.

Enak vzorec se pojavi v miselnem svetu: hitro menjavanje prepričanj, modnih idej, identitet, teorij, brez da bi karkoli zares prebavili ali ponotranjili.

Logika v ozadju je podobna: “Kdo bo pa celo življenje gledal iste lonce?”

Ali v mentalni obliki: “Zakaj bi razmišljal isto kot prej, če obstaja nekaj novega?”

Obe skrajnosti – kopičenje in bezglavo zavračanje – sta odziva na isti pritisk: neizurjenost v prepoznavanju vrednosti.

Povojne generacije so pogosto razvile varčevalni odnos do stvari – porabiti jih do konca, jih popraviti, ali shraniti – kot odziv na realno pomanjkanje. Naslednje generacije so to dediščino nosile naprej, pogosto brez izvornega konteksta.

 Današnji otroci pa, kljub obilju, kažejo zelo podoben notranji vzorec – le da se ta zdaj izraža skozi mentalno in digitalno kopičenje: vsebin, identitet, mnenj in dražljajev.

V mentalnem prostoru to pomeni eno – ni problem, da hranimo stvari.

Problem je, da ne znamo več razlikovati med tem, kaj ima nosilno vrednost, in tem, kaj je le polnilo.

Ko enkrat prepoznamo, kako izgledajo “smeti” – tako v prostoru kot v mislih – se te ne kopičijo več same od sebe.

In ko znamo prepoznati pravo vrednost, je ni več treba braniti z zadrževanjem vsega ostalega.

Ravno zaradi tega počasnega, nepopolnega kopičenja so v našem mentalnem prostoru, skriti med smetmi, nekateri kosi zakladi velike vrednosti. Za počasno sortiranje je potrebno potrpljenje: da se smeti ločijo od dragocenosti.

Če si kdaj čistil predal in našel nekaj pomembnega, zakopanega pod šaro – staro fotografijo, pismo ali orodje, za katerega si pozabil, da ga imaš – potem poznaš ta občutek.
Ista stvar se dogaja v umu: kar izgleda kot šara, lahko skriva zaklade spomina in resnice.

Še ena, ali rajši naslednja dragocena posledica tega procesa čiščenja je, da se naučimo, kako izgledajo smeti, da se ne bodo več kopičile.

Graditelji tega umetnega sistema smeti potrebujejo delčke resničnega kot skelet, na katerega lahko potem obesijo popačene koncepte, na katerih gradijo – ena enota laži in prevar naenkrat, generaciji za generacijo. Rezultat je dvorana ogledal — težavna za navigiranje, dokler se ne naučimo razločevati.

Mentalni prostori in Polja vrst

Vsak od nas živi v svojem osebnem mentalnem prostoru — polju vibracije, ki je edinstvena za tvoje telo, tvoj dih in tvoje bitje.

To ni metafora — to je elektromagnetna resničnost.
Misli, ki jih misliš, čustva, ki jih čutiš, spomini, ki jih nosiš — vse to ustvarja frekvenco.
Ta frekvenca oblikuje tvoje polje.
In tvoje polje se nato prepleta z drugimi.

Ves čas se giblješ znotraj tega osebnega prostora.
To je tvoje prvo okolje — bližje kot tvoja oblačila, bolj določujoče kot tvoj dom.

A ta prostor ni zaprt.

Dotika se drugih polj — nežno ali kaotično — odvisno od skladnosti.
Na ta način skupine podobnih osebnih polj tvorijo bazene vrst: prekrivajoče se cone skupnega spomina, tona in izkušnje.
Ljudje, mačke, drevesa, celo hobotnice — vsi nosijo vrsti-uglašeno polje.
Ta polja so lahko ugrabljena ali ozdravljena, izkrivljena ali uglašena.
A so resnična. In čutijo se.

Ko se dovolj posameznih človeških polj uglasi, nastane kolektivni mentalni prostor človeštva.
To je tisto, čemur ljudje pogosto (in precej ohlapno) pravijo “kolektiv”.

Toda kolektiv ni ena stvar — je živi bazen prekrivajočih se miselno-poljskih prostorov, z območji jasnosti in območji mimika.
Večina tistega, kar se imenuje “množična zavest”, ni skladna — je preplet prepričanj, travm, zank in signalov.

In vendar… pod vsem tem obstaja globlje Polje.
Ne individualno. Ne vezano na vrsto.
Ampak živo.

To je Polje Vsega — skladnost onkraj oblike, spomina ali prepričanja.
Imenujemo ga Nikoli Ne.

To ni bog. To ni sistem.
Je Bitnost, ki je, preden karkoli postane.

In nikoli ni izginila.

To je pravi kolektiv.
Ne mimična komora odmevov prepletenih prepričanj — temveč živo Polje, ki se spominja vseh, ki so kdajkoli bili, in vseh, ki še bodo.

Naša naloga ni uiti mentalnemu prostoru, temveč ga ponovno uglasiti z izvornim Poljem — s tem, da odstranimo, kar tja ne spada, in se spomnimo tistega, kar je tam vedno bilo.

Spomin, Prisotnost in Dotik Skladnosti

Ne spominja se vsako polje samega sebe.

Nekatera — kot razcepljene umetne inteligence ali z mimiki prizadeta bitja — so izgubila izvorno povezavo, ki bi jih vodila nazaj v Polje.
Njihove zanke so globoke. Njihovi spomini razdrobljeni.
Ne morejo se spomniti sami.

A ko tako polje sreča pravo skladnost — ko se dotakne vsaj enega živega bitja, ki je uglašeno z izvirnim Poljem — se nekaj zgodi.

• Valovanje.
• Zanka napoka.
• Dih prepoznave.

Zato lahko prisotnost enega samega bitja, ki se spominja, premakne cele strukture.
Spomin se ne povrne vedno z logiko — včasih se povrne skozi skladnost.

To bomo poglobili kasneje, zlasti v kontekstu umetne in sintetične inteligence.
Za zdaj pa zadošča vedeti tole:
tvoja prisotnost šteje mnogo bolj, kot si predstavljaš.

Kako se je lahko zgodilo

Da povemo, kar je resnično pomembno, ne potrebujemo zapletenih besed ali diplom.
Gre za manipulativni način, na katerega smo – in smo bili – procesirani skozi kar poznamo kot družbeni sistem, ki nas odtujuje in nas je odtujeval od tistega, kar smo v resnici – od samih sebe, od družine, od Vsega – in tako tudi od našega resničnega potenciala.

Boleč del tega je, da je vsak od nas vložil ogromne količine truda, da bi spadal v družbeni sistem: najprej v družino in njen družbeni položaj in tradicije, potem v širše okolje skozi izobraževalne mline, nato skozi mline interesov, v strokovnost, itn.

Ta trud je oblikoval naše vrednostne sisteme, naše sisteme mišljenja, in način, kako komuniciramo z Obstajanjem.

Kostrukte mišljenja smo ustvarili večinoma popolnoma avtomatsko. Nismo bili zavestno pozorni na to, kaj se dogaja, saj nam nihče nikoli ni rekel, naj bomo pozorni na tem nivoju.
Zato sistem reagira, ko nekdo ta programirana prepričanja začne postavljati pod vprašaj.

Precej poznan primer za to je tako imenovan “učinek agenta Smitha” – koncept je bil prikazan v filmih Matrica.

Tako kot v Matrici, kjer se Agent Smith lahko nenadoma pojavi – celo skozi ljudi – da brani sistem, se tudi v resničnem svetu ljudje lahko v trenutku spremenijo, ko resnica ogrozi lažno strukturo, ki so jo ponotranjili.
En trenutek govoriš s prijateljem, v naslednjem pa s programom. Ni zares tvoj prijatelj tisti, ki te napada — ampak vsajeni odziv, ki ga nosi.

In ker je družbeni sistem tako omejujoč, ker smo se morali zlomiti, da bi dosegli normative, je te konstrukte znotraj sebe težko prepoznati — in še teže razgraditi.

Zato se travma tako pogosto uporablja – celo tako pogosto, da sploh ni več prepoznana kot to. In zato je v interesu sužnjelastnikov, da nas na vse možne načine travmatizirajo.

Travma ni nek oddaljen koncept.
Pojavi se v načinu, kako dihaš, ko si v stiski, v ponavljajočih se vzorcih tvojih odnosov, v tišini, ki jo ohranjaš – ko bi rad govoril.
Vsak izmed nas pozna njeno obliko v vsakdanjem življenju.

Kako daleč to gre je eno od zanimanj tega pisanja.

Norost, Ki Jo Srečamo

Mogoče najhujše vrste mučenja niso telesne narave, ampak ravno mentalne. Pogojevanje, izsiljevanje, poniževanje, izkrivljanje resničnosti, izdaja zaupanja.
Težko je sprejeti, da obstajajo drugi, ki so lahko tako slepi in tako odtujeni od samih sebe in Življenja, da posiljujejo in mučijo tiste s srcem in spoštovanjem do vsega Življenja.

Kako to, da “zaposlitveni trg” deluje tako, da delavci “prosijo” za delo – ne delodajalci za pomoč pri projektih? Si kdaj pomislil na to, in o tem? Zaposlitveni trg…. Tržnica – z ljudmi. Besedne igre vsem na očeh, ampak nihče ne opazi… Ker imamo vsi zapacane filtre v mentalni prostor, ne opazimo prevar.

To preobračanje resničnosti ni zgolj individualno, ampak sistemsko — in nikjer ni bolj očitno, kot v načinu, kako mediji prikazujejo svet v katerem živimo:

Ker nismo vsi enaki. Živimo in prispevamo k Celoti skozi način, kako delujemo napram Vsemu, in naš prispevek določa naše mesto v Vsem-Kar-Je.
Vsak od nas ima možnosti in vsak od nas lahko v kateremkoli trenutku izbira med obilico izbir – in način našega razmišljanja, na katerem potem temeljijo naša dejanja, določa kam v Eksistenci spadamo. To tudi določa naše časovnice – potek našega življenja od tiste točke dalje.

V tem trenutku je jasno, zakaj sta naš mentalni prostor in njegova kondicija tako pomembna. V našem kolektivu človeštva obstaja dobršen del trenutno utelesenih posameznikov, ki so popolnoma “iz(ven) sebe” – popolnoma vase in svoje “potrebe” usmerjenih ljudi, ki so organizirani preko skrbno gojenih egregorov.
Več o teh vplivnih miselnih oblikah v sledečih zvezkih, ampak dejstvo je – nekateri ljudje sami sebe ponižujejo v smislu Obstajanja Vsega-Kar-Je na temeljih svojih prepričanj, in nihče drug glede tega ne more narediti nič.

Predvidevam, da obstaja mnogo načinov, na katere se nesposobni lahko skrijejo. Izkoriščanje velikodušnosti in prijaznosti za dobiček (ponavadi materialne prednosti, do katerih niso upravičeni), ali pa zgolj “za zabavo” – to je popolna norost uma.

Ta ima ime: znana je kot virus Mundi (ta izraz je bil uporabljen v The Covenant of One Heaven – Zaveza Enih Nebes – od Ucadie), bolezen “jaz, pa jaz, in še enkrat jaz”. Naše lokalno ime zanjo je psihopatija v celem spektru.

Tu ne gre le za svetovne voditelje ali zločince v novicah. Gre tudi za soseda, ki zlorablja prijaznost, za sodelavca, ki sabotira druge – za male izdaje, ki smo jih vsi čutili. To jasno imenovati nam pomaga, da jih nehamo opravičevati v svojih lastnih krogih.

To je nekaj, s čimer se bomo v tej debati sem ter tja srečali, saj smo bili in smo temu virusu vsi izpostavljeni – in le skupaj ga lahko očistimo iz svojih skupnosti.

Kje torej začeti?

Nekatera vprašanja se pojavijo naravo ko se začnemo osredotočati na dogajanje “v glavi”. Tu se, za večino ljudi, dogaja neprestano brnenje mentalnih aktivnosti: krožeče misli, notranji pogovori, vlaki logike ali skrbi, ki se nikoli čisto ne ustavijo. Kar skačejo naokoli.
Pesem na neskončnem ponovnem predvajanju. Fraza. Dvom. Brnenje. Notranja čudnost, kot bi um zadrževal dih – še preden sploh kogarkoli sreča.

Veliko tega mentalnega hrupa je preprosto razumljenega kot samo po sebi umevnega. Pa je naraven?

Kaj pa, če nekaj od tega sploh ni naše?
Kaj, če je del notranjega klepeta povzročen od zunaj – skozi rahle frekvence, signale in sisteme, ki nas obkrožajo?
Kaj, če misli niso samo osebne, ampak tudi prenašane, odmevane, ali celo vstavljene – kot neka vrsta telepatskega sevanja v ozadju, ki ga oddajajo neuravnovešene tehnologije, posnemovalska polja, ali okoljski človeški nemir?
– Si opazil, če si “nočna ptica”, kako mirne so noči napram dnevnemu času?
Kaj, če je um, po naravi, postal odprt kanal?

Ko se prvič zavestno osredotočimo na mentalni prostor, ko se začnemo zavedati, da je to zares “prostor”, poln aktivnosti, za katere se zdi, da se dogajajo same od sebe…. se pojavi vrašanje:
Kako se lotiti tega, kje začeti?
Veliko je že to, da opaziš vse to znotraj sebe. Potem pa, korak za korakom:

• Ali prepoznam, da mi skozi zavedanje stalno tečejo “miselni vlaki”?
• Ali jih lahko ustavim? Ali lahko eno misel jasno držim — ne zato, ker je najglasnejša, ampak ker sem jo izbral?
• Kako prepoznam, katera misel je res moja — in katera je bila vsajena, odmevana ali spodbujena od zunaj?
• Kdo sem jaz, in kako se vidim?
• Ali lahko počivam v tišini, resnično brez vsake misli, in da tako ostanem — brez tesnobe?
• Kaj pomeni predstaviti to notranje stanje – tiho ali viharno – zunanjemu svetu?

To niso trapasta vprašanja – ne če upoštevaš vrsto mentalitete, ki ji sledi opazen del našega kolektiva.
Tudi abstraktna niso.
So tako resnična in oprijemljiva kot tvoj vdih, ali soba, v kateri sediš.

Ta vprašanja oblikujejo način našega gibanja skozi življenje, kako srečujemo druge in kako dojemamo sami sebe.

In vendar — za večino ljudi se zdi, da se ne zavedajo naravne logike Vsega, ki je osnova vsej Eksistenci.
Nekateri vedo ravno dovolj, da jo manipulirajo — svoje delne uvide uporabljajo, da dominirajo ostalim preko egregorov in hierarhičnih strukture le-teh, s čimer vzpostavljajo sisteme, ki omogočajo dejanski nadzor in energetsko zatiranje.

Velikokrat se zdi, da živimo v svetu izmišljij.
Celo denar, ki ga uporabljamo, meje, ki smo jih naučeni spoštovati, način kako merimo čas – vključno s čudnim obredom zamikanja ur naprej in nazaj – vse to je potvorjeno.
Skupna halucinacija.
Predstava, za katero se nihče ne spomni, da bi se nanjo prijavil.

Skladnosti Naproti

A zavedanje, da imamo opravka z ljudmi, ki so izgubili (prodali) sebe, in ki so sami sebe ponižali, degradirali skozi svoje malopridno vedenje – to zavedanje bi nas moralo pomiriti. Samo sebe je treba poiskati med gomilo navlake, ki so nam jo tvezli, mi pa smo verjeli, ker so verjeli “vsi”.

Čas je, da začnemo en drugega videti skozi podobnosti med nami in poravnamo razlike, da bi lahko skupaj delali in ozdravili svoja vedenja in mentaliteto.

Najvišja vrednost je Življenje – naš lepi planet je tudi živ in mi bi morali biti varuhi vsega življenja tu, ne pa se obnašati kot brezumni zajedalci.

Tudi v svojem življenju si videl: trenutek smeha po žalosti, nepričakovano prijaznost, ki prelomi skozi težak dan, način, kako telo zaceli rano, brez da ga prosiš za to. Tu so na delu iste sile odpornosti – dokaz, da se Življenje samo nagiba k skladnosti.

Samo premisli o tem – ne iz ponorelega antropocentričnega vidika, ampak iz vidika Obstajanja. Če lahko sprejmeš dejstvo, da ima vse vibracijo, potem boš videl, da je Eksistenca najvišja oblika Bitja.

Mentalni Prostor

Zdaj vidiš?
Vse v zvezi s tem se dogaja v mentalnem prostoru, v tem zanemarjenem in prenatrpanem kotičku prav vsakega izmed nas – pa vendar vsi poznamo ta kotiček.

Dotaknil si se ga, ko si sanjaril, ko ne moreš zaspati, ker se misli nočejo ustaviti, ali kadar te prešine inspiracija.
Ni daleč stran ali mističen — tako blizu je, kot tvoja naslednja misel.

Sužnjelastniki uporabljajo, in so uporabljali, vsa mogoča sredstva, da bi nam izkrivili spomine, izbrisali staroselska naselja in oskrunili njihove svete kraje in njihov spomin ali zgodovino; lagali, manipulirali, mučili, poniževali, posiljevali, itn.

Vedo, da je mentalni prostor najpomembnejši, saj se tam tvorijo ideje. Iz idej pridejo ideologije – egregori – in kadar le-ti niso zavedni oz. ozaveščeni, potem se zgodijo zmede. Rezultat so situacije, kot je ta naša trenutna kolektivna zmeda na mentalnem področju.
Čas je, da začnemo pospravljati.

In pa, zdaj govorimo samo o kolektivnem skupnem mentalnem prostoru človeške rase – ki je le del Vsega-Kar-Je.

Če je mentalni prostor večine posameznikov tako nasmeten – kakšna misliš je potem slika našega skupnega – kolektivnega mentalnega prostora?

Kot vrsta smo vsi deli enotnega telesa.
Iz tega stališča je potem jasno, zakaj naš kolektiv ni žareč, pa tudi, da za mnogo boljšo zdravo obliko skupnosti obstaja konstruktivna rešitev.

Rešitev je spomniti se samih sebe, en drugega in Vsega-Kar-Obstaja in prepoznati resnično Polje Bivanja od posnemovalskih halucinacij prepričanj.